29. Marec, 2017
Ustavno sodišče je razveljavilo zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v delu, ki opredeljuje vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti. Določbe namreč ne zagotavljajo, da bo delavec z odpovedjo dejansko seznanjen, zaradi česar je lahko kršena njegova pravica do sodnega varstva. Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1, ki določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča ter da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem (osem dni od dneva prvega poskusa vročitve). Po mnenju sodišča to ni zadosten čas, da je delavec lahko dejansko seznanjen z odpovedjo in pravočasno ukrepa v primeru vložitve tožbe ali uveljavljanja sodnega varstva. Pri tem je sodišče tudi odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.
* Po razveljavitvi dela 88. člena ZDR-1 se uporablja pravilo pravdnega postopka o osebnem vročanju (142. člen ZPP). "Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalniku naslovnika."
Torej, ko preteče 15 dnevni rok in obvestila o odpovedi delavec v tem času ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena. Odpoved se nato vloži direktno v poštni predalnik.